Koliko ljudi, toliko idej

Sproščen direndaj na trgu Leona Štuklja so zmotili upanja prazni pogledi, ki jih je spremljal rezek zvok trobente. Bila je zgodba silni, a nemožni ljubezni, izdajstvu, uporu, odnosu med ljudmi in institucijami ter boju malega človeka. Igralci ulične predstave Osel so na hoduljah zavzeli vsaj pol trga, s čimer so dogajanje in množico selili na levo in desno. Glavna protagonistka igre je predstavljala brezčasnega posameznika, ki v iskanju sebe in svoje sreče naleti na nepredstavljive pritiske družbe v obliki religije in države v obliki zakonov. Po mnogih poizkusih in bojih je nad razdvojenostjo med željo po življenju kot si ga predstavljamo sami in tem, kar od nas pričakuje družba, zmagala slednja. Njena obredna smrt je nakazala konec njeni individualnosti in ponotranjenje vsiljenih norm. Tako je postal neprimeren tudi njen nesojeni ljubimec, ki ga je sedaj bilo treba na novo zmodelirati. »Ni res, da se moramo bati modernega človeka. Strah obstaja v sreči, ljubezni, v strahu samem. Izhaja iz nas in dnevno žene življenje naprej,« je posameznika opisal uporen ljubimec. Smrti je tako sledilo še njeno izdajstvo, ki se je trenutek poprej zdelo nemogoče. Osel je pravzaprav trmast posameznik, ki z napisanimi in nenapisanimi pravili bije boj z mlini na veter. Ali se izplača?

Živo dvorišče na ulici Kneza Koclja je včeraj gostilo neutrudne Turke, ki so za izmenjujočo množico igrali staro ljudsko glasbo več kot dve uri. »Pesmi večinoma opevajo ljubezen, zgodovino in določene običaje,« se je glasila razlaga melodično razgibanih eksotičnih besedil, kamor so sodili tudi inštrumenti in oblačila. Kljub nerazpoznavnemu jeziku pa smo lahko opazili prenekatero podobnost, ki si jo delita turška in slovenska kultura. Med koncertom je namreč neprestano dišalo iz džezve, ki se ji pri nas nismo trudili spremeniti niti imena. Kave 'po turško' je bil deležen vsak poslušalec, debata pa je kasneje hitro nanesla na turški börek, baklave in kofte, ki so variacija čevapčičev oziroma pleskavic. Skupina je sicer zamenjala napovedane Pripovedovalce Dengbej in točko izvedla malce drugače, kar pa ni motilo vztrajnega občinstva. Potujejo po vsej Turčiji, kjer prepevajo in obujajo svojo dolgo tradicijo. »Bili smo že po mnogih festivalih, a Festivalu Lent moramo dati čisto 10-ko,« so se strinjali v en glas.

Pravi gledališki in glasbeni spektakel pa se je v poznih večernih urah odvijal na trgu Leona Štuklja, v središču katere so bili postavljeni odpadki. »Pravzaprav je zgodba o izoliranih ljudeh, o odpadkih, ki so bili potisnjeni na obrobje kapitalistične družbe, med zadnjo finančno krizo pa so se jim pridružili mnogi drugi. Današnja ekonomija deluje tako, da posameznika izolira na vseh ravneh življenja, kar prej kot slej eksplodira,« je zgodbo komentirala direktorica gledališča Buh iz Sardinije. Na srečo je v zgodbi nastopal tudi zbiratelj teh 'odpadkov', ki jih je med seboj lahko povezal in povabil v nekaj novega. Skupaj so lahko ustvarili nek nov red, v katerem so skozi kreacijo in glasbo spoznali sebe in zavrgli pojmovanje modernega človeka kot premikajočega se stroja. Tako so člani okoli sebe zbirali različne kose odpadnih materialov in jih sestavljali v nove delujoče mehanizme, od katerih so odmevali energični tolkalni zvoki. Takšno dejanje osvoboditve danes po besedah direktorice pomeni »zavestno razumljene želje, potrebe in odgovornosti vsakega posameznika na tem svetu.« Težki kovinski zvoki so privedli do pozitivnega zaključka predstave, ki nam sporoča, da lahko »s skupnimi močmi, podporo in spoštovanjem skupaj zgradimo nekaj novega.«