Jazz podij od blizu in daleč

Jazz podij je nekaj letna ideja prizorišča Jazz Lent, kjer lahko izbrani slovenski avtorji predstavljajo svoje delo. Letos se nam v treh delih predstavlja Igor Bezget, ki je v prvem podiju predstavljal svoja začetna dela. Predstavljeni so bili izbrani komadi zadnjih 15 let z različnimi izvajalci instrumentalne in vokalne glasbe. V naslednjih dveh podijih bo predstavljena glasba z elementi zvokov Indije in Afrike, o čimer smo se z Igorjem tudi pogovarjali.

Povezali ste se z ustvarjalci od blizu in daleč. Kakšen je torej namen naslednjega, drugega podija?

Namen ostaja isti – predstaviti svoje delo, česar del je tudi takšna glasba. Pri sestavljanju ekipe sem izbiral ljudi, ki so dobri in blizu. Elementov, ki jih nisem mogel odkriti v svoji okolici pa smo nadomestili z ljudmi iz tujine, kjer prideta do izraza indijska in afriška dimenzija ustvarjanja. Vesel sem, da ljudem lahko predstavimo tudi kaj drugačnega, začenši z drugim podijem. Na violini bo igral Sharat Chandra Srivastava, Gyan Singh bo igral tablo, Sekou Kouyate bo prispeval zvoke afriške kore, Mihail Parushev pa bo igral na tolkala ter dodajal makedonske ritme. Ta del smo poimenovali Global Community, kjer bomo različni ljudje s sodelovanjem predstavljali skladbe iz različnih glasbenih tradicij. Vsak od nas bo prispeval glasbeno idejo, na kateri bo vsak gradil v svojem smislu. Mi v tem jazz, rock  evropskem okvirju, medtem ko bodo tuji zvoki prispevali svoje.

Tretji podij ste poimenovali Pangea – Free the world. Kaj si lahko obetamo od njega?

Ideja pra-kontinenta je nekakšno metaforično izhodišče big banda, katerega delo smo v drugačnih zasedbah in oblikah že predstavili. Na podiju bodo sodelovali tuji glasbeniki iz drugega podija, ki se mu bo pridružilo še veliko domačih izvajalcev. Iskreno povedano jih nisem niti prav preštel, mislim da nas bo vse skupaj okrog trideset. Gre za veliko klasično jazz zasedbo, ki vključuje tudi vokaliste – šest pevk, eno hip hop pevko ter en vokalist, ki obenem izvaja tudi beatbox. Zraven si predstavljaj še pet saksofonov, štiri trobente, štiri pozavne, dva bobnarja ter ritem sekcija. Kontrast temu predstavljajo instrumentalni deli, improvizacije in tranzicije, ki nas bodo vodile po celem področju svetovne glasbe.

Kako pa se uspete v kratkem času domači in tuji izvajalci glasbeno povezati v eno koherentno melodijo?

Tile izraz in delitve na domače in tuje se mi zdijo primernejši za na nogometno igrišče kot v glasbeno ustvarjanje. Meje v glasbi je vedno lažje prestopati, vedno več informacij sprejema in spremlja vedno več ljudi iz različnih koncev sveta, ki se lotijo različne zvrsti glasbe. Danes izvajalci ustvarjajo glasbo glede na področje njihovega interesa, zanimanja, ne toliko iz njihovega geografskega porekla. Dejstvo pa je, da ljudje, ki izhajajo iz močnih glasbenih tradicij, nosijo to tradicijo s seboj. Afriški igralec vsekakor prinese to dimenzijo s seboj, a je toliko fleksibilen, da se lahko spaja z drugimi, kar ustvari specifičen zvok.

Kakšna bi bila potem ta tradicija pri nas?

Pri nas se je jazz scena zadnja leta zelo razvila in zdi se mi, da so tukaj določene stvari na tem področju unikatne. Tukaj je nekakšen zvok, ki je za ta prostor edinstven v primerjavi z ostalim svetom. Glasbeniki tukaj bi ta potencial morali nekako prepoznati, se mu posvečati in ga izkoristiti. Na ta način lahko dodamo svoj pečat h glasbi brez obremenjevanja od kod kdo prihaja, temveč kaj kdo naredi.

Ali lahko Lent predstavlja neko stičišče oziroma prostor za takšno ustvarjanje?

Lent je to predstavljal že prej. Fenomenalna stvar so prav jam sessioni, saj se je velikokrat zgodilo, da so se glasbeniki, ki so igrali po drugih odrih, tukaj srečali. Velikokrat smo se tudi nepričakovano ujeli in smo nato skupaj ustvarjali projekte, si izmenjevali kontakte ter širili poznanstva. Tako se zgodi veliko dobrih stvari. V začetnih letih festivala sem tako na odru lahko igral z ljudmi, o katerih nisem niti sanjal. Ta izkušnja je fenomenalno nepozabna in ti daje energijo za naprej. Se ne damo in bomo delali dalje!